Na koncu poglavja te čakajo naslednje naloge:

• označiti absolutni, atmosferski in hidrostatični tlak;
• izračunati spreminjanje absolutnega tlaka z večanjem globine;
• izračunati spreminjanje prostornine plina z večanjem absolutnega tlaka;
• določiti spremembe tlaka z globino;
• določiti, kateri votli deli morajo biti kompenzirani;
• določiti, kako preprečiti t.i. “vakuumski udar”;
• odločiti se, s katerimi dejavnostmi, ki zadevajo potapljanje, se je potrebno ukvarjati v primeru, ko zdravstveno stanje ni optimalno;
• določiti, katere dejavnosti so najboljše za pridobivanje potapljačeve telesne pripravljenosti;
• določiti način, s katerim se izognemo oziroma zmanjšamo možnost ponovnega nastanka krčev med potopom.

V prejšnjem poglavju si spoznal, da je ena izmed glavnih lastnosti maske ta, da zajame nos, ki je tako zavarovan pred zunanjimi vplivi. Prav tako si bil seznanjem z dejstvom, da manjšo masko enostavneje kompenziramo z notranjim volumnom. Nismo pa ti razložili zakaj.To pa je v nasprotju z našim vodilom, da mora dober potapljač Open Water Diver PSS vedno vedeti, kaj počne in zakaj.
Torej dolgujemo ti pojasnilo. Značilnosti maske so prilagojene povečanju tlaka v globini, pojavu, ki je izredno pomemben za potapljače. Kaj je tlak? Za fizike je tlak moč, ki deluje na površino. Pomisli na naš planet. Kjerkoli si, okrog tebe je vedno zrak. Pas, ki se razteza od površine Zemlje do nekaj kilometrov nad njo in tako oblikuje atmosfero vsebuje zrak. Zaradi gravitacijskih sil so tudi najbolj oddaljene molekule podvržene privlačni sili proti površini Zemlje, torej imajo nekakšno “težo”. To pa pomeni, da pas zraka, ki je tik nad morsko gladino, prenaša težo vseh ostalih, višje ležečih pasov.
Teža zraka, ki je okrog nas, se enakomerno porazdeli v vse smeri, na vsa telesa v določenem pasu, in pritiska na njihovo površino. Pojav se imenuje “atmosferski tlak”. Na morski gladini je enak 1.013 “hPa” (“hektopaskal”, kar je sodobno poimenovanje stare mere “milibar”). Zaradi lažjega razumevanja bomo mi uporabljali staro mero 1 atm (atmosfera). Če se povzpneš na goro, na višino 3000 metrov nad morjem, pas zraka, ki te obdaja, prenaša manjšo količino pasov nad njim, ker ni več pasov, ki zavzemajo prostor med morjem in višino 3000 m (nahajajo se pod tvojimi nogami). Torej je na tej višini tlak manjši in v povprečju meri le 0,7 atm.

Atmosferski pritisk se z naraščajočo višino zmanjšuje.

Kot smo lahko videli, je v našem okolju, obdanim z zrakom, možnost spreminjanja tlaka omejena. Dejstvo pa je, da prav te spremembe povzročajo zelo pomembne pojave, na primer meteorološke. V vodi se takšni pojavi odvijajo precej hitreje in nas vpeljejo v situacije in postopke, ki so popolnoma nevsakdanji in čudni za živali, ki živijo na kopnem.
Medtem, ko je za dosego tlaka 1 atm potreben takšen pas zraku, kot obdaja Zemljo, pa je v sladki vodi za dosego enakega tlaka potreben le pas 10 m vode. Torej, če se spustiš na 10 m globine, dosežeš za 1 atm višji tlak kot na površini vode. Ko pa dosežeš 20 m, je tlak višji že za 2 atm. Ta tlak povzroča teža vode in ga imenujemo “hidrostatični tlak”.
V vsakem trenutku nas zanima merjenje tlaka, v katerem se nahajamo, v odnosu z absolutno praznino, ki jo najdemo izven atmosfere. Torej bomo uporabili “absolutni tlak”, ki je vsota hidrostatičnega in atmosferskega tlaka. Na ta način bomo upoštevali steber vode, ki je nad nami in tudi pas zraka, ki pritiska na vodno gladino. Samo na gladini morja je tlak 1 ata (končni “a” pomeni absolutni tlak), ko se potopimo, tlak progresivno narašča, na 10-ih metrih je njegova vrednost že 2 ata (torej se je podvojil) in na 20-ih metrih 3 ata (trikrat višji kot na površini morja). Sprememb tlaka ni enostavno opaziti, ker je naše telo sestavljeno iz trdnih in tekočih delcev, ki jih ni mogoče stisniti (glej prejšnje poglavje). Če bi pod vodo vzeli s seboj zračni balonček, bi zelo hitro opazili, da se s spuščanjem manjša.

Tlak v slani vodi narašča vzporedno z globino in sicer se poveča približno za 1 ata za vsakih 10 metrov.

Spreminjanje prostornine balončka je “obratno sorazmerno” z absolutnim tlakom: če se podvoji vrednost absolutnega tlaka, se prostornina plina v balončku prepolovi, če se vrednost absolutnega tlaka za tretjino poveča, potem plina v balončku ostane za tretjino izhodiščne prostornine. Edini telesni organi, ki jih lahko prizadene pojav stiskanja, so torej plinasto-votli deli.
Da bi bolje razumeli učinke tlaka na telo, moramo upoštevati tudi dejstvo, ali je določen del neposredno povezan z zunanjostjo ali pa je povezan z membrano, na primer vedro vode, ki je pokrito s plastično folijo. Če se potopiš z vedrom brez plastičnega pokrova in je odprtina vedra nenehno obrnjena proti dnu, bo naraščanje tlaka zmanjšalo prostornino zraka in omogočilo prodiranje vode v vedro.

Če pa se v vodo potopiš z vedrom, zaprtim s plastično membrano, se bo membrana pod vplivom tlaka ukrivila proti notranjosti vedra in tako izenačila notranji in zunanji tlak. Med nadaljevanjem potapljanja se membrana napne do skrajnosti, upirajoč se zunanjemu tlaku. V vedru je tlak nižji od tlaka v okolici. Tako se soočimo s “tlačno spremembo in stisljivostjo”, kajti tlaka sta različna in takšna razlika se poraja pri potapljanju (torej pri stisljivosti). Ta situacija pa lahko traja le, dokler se membrana, ki je napeta do skrajne točke, ne strga, ker nanjo deluje naraščajoči tlak.
Da bi se izognili tlačnim spremembam in posledičnemu trganju membrane, moramo najti način, kako v notranjost dovajati plin in tako izenačiti notranji in zunanji tlak. Ta postopek imenujemo “kompenzacija”.

Za rešitev situacije, ko se pojavijo v votlih delih različni tlaki moramo pričeti z izenačevanjem, če ne lahko nastane poškodba bobniča.

Sedaj je čas, da izvemo kateri so votli organi v našem telesu. Lahko imamo organe, ki so popolnoma zaprti in zato jih ne moremo kompenzirati. Eden izmed primerov je lahko zobna zalivka, v kateri je ostala majhna praznina, napolnjena z zrakom. Ko se potapljamo, je ta majhen prostor izpostavljen zunanjemu tlaku, ki je večji od notranjega. Rezultat bo pritisk zalivke na zob in s tem nelagodnost ali celo bolečine. Skratka potapljanje je izredno dober način preverjanja zobozdravnikovega dela!
Imamo pa tudi votle organe, ki so zato vedno izpostavljeni tlaku okolja in ne potrebujejo kompenzacije, recimo pljuča, ko dihamo zrak s tlakom okolice. Vendar pa so za potapljača, ki se potaplja z zadrževanjem diha, pljuča zaprta votlina. V tem primeru ne moremo izenačevati tlaka z dovajanjem dodatnega zraka! Kljub vsemu pa se na to naše telo odzove spontano z dovajanjem dodatne krvi v prsni koš (pojav, znan kot “blood-shift”), da tako zapolni prostor, ki ga je izpraznilo stiskanje zraka v pljučih.
Imamo pa tudi votle prostore, ki so povezani z zunanjostjo. Eden izmed njih, pa čeprav umeten, je tudi prostor napolnjen z zrakom, ki je znotraj potapljaške maske. Glede na to, da je obrazni del maske mehek, se ta prostor skrči pod delovanjem tlaka, ki je vse večji. Ko pa se maska ne more več deformirati, na primer zaradi ogrodja, ki je trše, in začne pritiskati na nos, se znotraj maske ustvari tlak, ki je nižji od zunanjega. Če je razlika prevelika, lahko potapljaču popokajo očesne kapilare in kri preplavi oko, ki tako postane rdeče. Preprečiti tako imenovani “vakuumski udarec” je enostavno: dovolj je, da pri spuščanju pihnete nekaj zraka skozi nos v notranjost maske.
Prav zato smo ti v začetku svetovali, da mora maska zajeti nos. Obstaja še en votli organ, ki je povezan z zunanjostjo preko membrane - srednje uho. To si verjetno spoznal že sam, ko si se z avtomobilom hitro spuščal v dolino ali med pristajanja letala, ko si začutil tlak v ušesu. Kaj ga je povzročilo? Uho je razdeljeno na tri dele: zunanje uho, ki je enostavna odprta votlina, srednje, ki je plinasta votlina z membrano, ločena od zunanjosti (ušesni bobnič) in notranje, sestavljeno iz trdnih in tekočih vlaken. Srednje uho se torej obnaša enako kot vedro, prekrito z membrano. Med spuščanjem se bobnič napne in če se napne preveč, se pojavi tisti nelagoden občutek stiskanja, ki se prelevi v bolečino. Če nadaljujemo s spuščanjem, lahko pride do poškodbe bobniča.
Dovolj je le nekaj metrov spusta pod vodo, da pride do poškodbe. Torej potapljanje ni mogoče. Ali je nevarno? Prav nasprotno. Je mogoče! Vendar ne tako, da si v ušesa zatlačimo čepke, ker bi jih tlak potisnil tako globoko v uho, da jih ne bi mogli izvleči in bi morali poiskati zdravniško pomoč, ki pa ne jamči ohranitve bobniča oziroma ne jamči, da se ta ne bi poškodoval.
Srednje uho je povezano z ustno votlino s pomočjo majhne cevi, imenovane Evstahijev kanal. S posebnimi “tehnikami izenačevanja” lahko pošljemo zrak iz grla v srednje uho, da kompenziramo notranji in zunanji tlak. S tem izenačimo tlak v srednjem ušesu in v votlih delih lobanjskega dela, obnosnih votlinah. Nekatere tehnike izenačevanja povzročajo vnetje sinusov, lokalna vnetja, ki lahko zamašijo kanale. Enako se zgodi s slušno cevjo, ko se prehladimo. Zato se ni priporočljivo potapljati v primeru močnega vnetja ali prehlada.
Če ne moreš izenačevati pritiska, se ne smeš potopiti. Nasprotno. Vrniti se moraš na površino, kot bomo videli v poglavju 6..

Izenačevanje tlaka v srednjem ušesu

Slušna cev je ponavadi zaprta, da bi onemogočila vdor bakterij v srednje uho. Da bi jo odprli, je potrebno napeti mišice ustne votline in grla. To lahko izvedemo na več načinov, na primer s požiranjem in pomikom spodnje čeljusti naprej, s čimer dosežemo neke vrste zehanje. Nekateri lahko izenačijo tlak v srednjem ušesu po zgoraj omenjenem postopku, ali pa še sočasno pihnejo skozi nos. Večina potapljačev pa za izenačitev tlaka izvede “Valsavov manever”: s prsti zapri nos (in tu je razlaga, zakaj mora maska imeti mehak nosni del) in rahlo pihni skozi nos. Nato boš v ušesih zaslišal določen zvok in občutil, kot bi se notranje uho napelo: sedaj si izenačil tlak v srednjem ušesu. Tega nikoli ne počni s preveliko močjo. Če boš spoštoval ta navodila, boš postopek lahko uporabljal tudi, ko je razlika v tlaku nična. Vendar pa pazi – če boš med spuščanjem izenačil tlak samo v enem srednjem ušesu, boš občutil vrtoglavico, ki je posledica razlike tlaka v ušesih in, ki deluje na organe ravnotežja v notranjem ušesu.

Kaj se zgodi, če tlak pada, na primer med vračanjem na površino? Notranje votline ponovno pridobijo svojo prvotno prostornino, kot pri potapljačih, ki se potapljajo z zadrževanjem zraka.
Odprte votline lahko nemoteno same uravnavajo tlak z izpuščanjem plina. Kaj pa se zgodi z votlinami, zaprtimi z membrano? Če povečan volumen plina ni odveden, se bo membrana pod delovanjem notranjega tlaka napela proti zunanjosti. Če zunanji tlak še naprej pada, potem se membrana napne do skrajne točke, da se tako upre notranjemu tlaku. V votlini se ustvari večji tlak od zunanjega.
Tako se znajdemo v “tlačni neuravnoteženosti med dvigom”. To stanje lahko traja dokler se membrana, zdaj prenapeta, ne strga zaradi zunanjega tlaka, ki še vedno pada. Zato je potapljaška maska izdelana tako, da v takšnih primerih samodejno izpusti del zraka, ki je v njej. Enako se zgodi tudi s srednjim ušesom, ki z odprtjem slušne cevi, izpusti odvečen zrak. V poglavju 6 pa bomo videli, kaj storimo, če odvečen zrak ni samodejno odveden.
Če imaš v zobu zalivko z luknjico, ki povezuje notranjost z zunanjostjo, je mogoče, da boš imel težave pri dvigu na površino; tudi če med spuščanjem težav ni bilo. Luknjica se je morebiti med potapljanjem zamašila in tako v zob ujela zrak pod tlakom. Če zrak ne more ven, lahko celo izrine zalivko. Nič hudega, ker to pomeni, da je bila slabo izdelana in bi jo tako ali tako morali zamenjati!

Kot si lahko spoznal v prejšnjem odstavku, je bolje, da se v primeru, če si močno prehlajen ali imaš močno vnetje sinusov, ne potapljaš, ker imaš lahko težave pri kompenzaciji. Prav tako ti svetujemo, da se ne potapljaš, če tvoje zdravstveno stanje ni ustrezno (če si vročičen, trpiš za morsko boleznijo, krči v trebuhu ...). V takšnih primerih je potapljanje bolje preložiti na drug, ustreznejši trenutek. Potapljanje ti naj bo v veselje in užitek.
Kmalu boš spoznal, da je potapljanje enostavno in ne zahteva atletske postave. Vendar pa, če moraš slučajno plavati proti toku, tudi na površini, ti mišičaste noge in izdatna moč pljuč zagotovo pridejo prav. Kondicijska pripravljenost bo v tem primeru eden izmed najpomembnejših varnostnih dejavnikov. Če nisi ravno v dobri fizični pripravljenosti, bi bilo bolje zate, da se resno posvetiš kondicijskim vajam. Za potapljače je najboljša priprava plavanje z masko, dihalno cevjo in plavutmi, pa tudi druge aktivnosti (hitra hoja, kolesarjenje, tek ... ).
Odpornost in vzdržljivost mišic v nogah je osnovnega pomena za potapljače, ker enega največjih problemov oziroma težav predstavljajo krči. Če ne uporabljaš ustrezne tehnike plavanja s plavutmi, se lahko zgodi, da po daljšem naprezanju, mišica nima več zadostnega energetskega dotoka in pojavijo se krči. V takšnem primeru se je potrebno ustaviti in raztegniti mišico, kolikor je le mogoče, dokler krči ne minejo. To se ti lahko zgodi tudi daleč od obale ali ladje. V trenutku, ko začneš ponovno plavati s plavutmi, se kaj rado zgodi, da se krči ponovijo. Če pa spremeniš tehniko plavanja s plavutmi, je manj možnosti, da se krči ponovijo. Prav zato bo tvoj inštruktor PSS zahteval, da osvojiš več načinov plavanja s plavutmi!