Ko pomislimo na orke, se nam običajno v mislih prikažeta njuna veličastna lepota in neverjetna inteligenca. Te lastnosti so pripomogle, da so te sesalke poznane in ljubljene pri milijonih ljudi, vendar so žal tudi povzročile, da nekateri (ki verjetno zamenjujejo "inteligenten" s "trenirljiv") skušajo izkoristiti njihov šarm za dobiček.
Od 1960-ih dalje so posledice tega "spornega" posla doživele ne samo orke, ki so bile nepravično lišene svoje svobode, ampak tudi trenerji, žrtve neštetih, včasih celo smrtnih napadov. Ob upoštevanju teh napadov se mnogi sprašujejo: "Če so napadi na ljudi v vodnih parkih tako pogosti, zakaj se v naravi nikoli niso zgodili?"
Čeprav je življenje orke v ujetništvu (kot tudi pri vseh drugih živalih) že dolgo predmet ostrih kritik, so najnovejše raziskave o njihovi inteligenci še dodatno spodbudile razpravo. Zdi se, da so njihove kognitivne in čustvene sposobnosti tako razvite, da občutijo nemir in trpljenje, ko so prisiljene živeti v omejenih bazenih vodnih parkov. Ta nemir je morda vzrok njihove nenavadne sovražnosti do človeka.
Že vrsto let se znanstvena skupnost strinja, da so orke z vidika intelekta najbližje bitja v živalskem svetu človeku. To trditev so podprle tudi nedavne študije, ki so pokazale, da je del njihovega možganov občutljiv na čustva in samo-zavedanje.
Prisotnost tega dela možganov – ki ga celo pri ljudeh ni – je nedvomno dokaz, da so ti "morski velikani" sposobni čutiti ne samo telesno, temveč tudi čustveno bolečino… tako kot mi!
Drugi pomemben vidik se nanaša na samce orke z leđno perajno, ki se lahko, po mnenju raziskovalcev, sesuši zaradi trkov z drugimi posamezniki ali zaradi stresa. Podatki, zbrani skozi leta za analizo tega anatomskega pojava, skoraj ne puščajo prostora za interpretacije: medtem ko v naravi ta težava prizadene le približno 1 % samcev, je v ujetništvu pri vseh običajna, verjetno zaradi žalosti, ki jo občutijo v teh pogojih.
Dodatni dokazi o "človeški" podobnosti orke so izšli iz vedenjskih raziskav skupin, ki so pokazale, da imajo orke naravno nagnjenost k razvoju tako kompleksnih družbenih struktur, da jih lahko primerjamo le s tistimi pri ljudeh. Primeri vključujejo globoke družinske vezi, ki jih povezujejo, ter dejstvo, da ima vsaka skupina lasten komunikacijski kodeks – pravi "dialekt", ki se uporablja izključno med člani skupine.
Vsa ta odkritja dodatno krepijo nasprotovanje praksi zapiranja orke v ujetništvu. In če so tisti, ki so ekonomsko imeli koristi od te dejavnosti, nekoč trdili, da ta navada nima negativnih posledic za duševno zdravje orke in da so napadi na trenerje v ujetništvu le "nepredvideni incidenti", potem to, glede na nova odkritja, ne more več biti sprejemljivo, ker je neizpodbitno, da "zatvorenost" povzroča orkam veliko duševno trpljenje.
Na koncu, kako bi se počutili, če bi vas nekdo nasilno zaprl v zapor, četudi niste storili ničesar?
